Plinijev opus
Glavno in osrednje delo njegovega zelo obsežnega opusa je Naravoslovje (Historia naturalis), ni pa edino; izpod njegovega peresa je izšel širok spekter del, ki so se skozi čas večinoma izgubila. Navaja jih tudi Plinij mlajši v katalogu stričevih del (Pisma 3, 5, 3–6).
Ostala njegova dela so:
O uporabi kopja kot konjeniškega orožja
O tem najzgodnejšem Plinijevem delu, ki je nastalo v času njegove vojaške službe v Germaniji, ni znanega skoraj nič. Očitno je šlo za priročnik o vojaški taktiki, s katerim je hotel dopolniti, morda celo nadomestiti v rimski vojski tradicionalno metanje iz daljave s tehniko boja oz. metanja od blizu, kot so jo poznali Germani
Vojne z Germani v 20 knjigah
Delo je nastalo z namenom, da bi proslavil zasluge Druza starejšega kot najbolj zaslužnega pri osvajanju Germanije, orisal njegove tamkajšnje uspešne vojaške operacije ter sočasne politične razmere; slednje ostaja zaradi preskromnih fragmentov zgolj domneva. Kot poroča Plinij mlajši (Pisma 3, 5, 4), je delo začelo nastajati v času njegove vojaške službe v Germaniji; že v kratkem Plinijevem orisu se pokaže, da je bilo očitno zastavljeno v dramatizirajočem duhu. Plinij navaja, da se je njegovemu stricu v sanjah prikazal Druz in ga prosil, naj ga reši pozabe. Kot kaže, pa njegova pozornost ni bila usmerjena toliko na zgodovinsko oceno in kritiko, ampak bolj na dramatično zgodovinopisje in proslavitev posameznikov.
Zgodovina od smrti Avfi dija Basa v 31 knjigah
Obsežno Plinijevo delo naj bi se kot nadaljevanje navezovalo na Basovo (Naravoslovje, Uvod, 20), domnevno na leto 47. Glede na Plinijeve izkušnje s cesarji je bilo verjetno izrazito protineronsko in proflavijsko naravnano. Nedvomno ga je kot vir uporabljal Tacit v svojih delih Germanija, Zgodovina in Anali; v kolikšni meri, je zgolj ugibanje.
O življenju Pomponija Sekunda v 2 knjigah
Slavilni oris vojskovodje in dramatika je biografsko delo, s katerim se je Plinij poklonil spominu svojega učitelja, mentorja in prijatelja. Podatkov o vsebini in obsegu ni; edina dva ohranjena (domnevno) neposredna citata (Naravoslovje 13, 83 in 14, 56) pričata zgolj o Plinijevem zasebnem odnosu do Sekunda. Če bi se ohranilo bi bilo zanimivo z dveh vidikov: z zgodovinskega vidika kot svojevrsten pomnik obdobja, z literarnozgodovinskega pa kot primer rimske biografije med Kornelijem Nepotom (O slavnih možeh) v klasičnem ter Svetonijem (O znamenitih možeh) in Tacitom (Agrikola) v poklasičnem obdobju.
Študijske knjige
Po podatkih Plinija mlajšega je bilo delo zaradi svoje obsežnosti razdeljeno na 6 knjig. Obsegalo naj bi učni načrt za vzgojo bodočega govornika od zibelke naprej. Delo, ki je vključevalo tudi primere deklamacij, je bilo predhodnica Kvintilijanove Vzgoje govornika. Kvintilijan, ki ob Pliniju omenja še dva njegova sodobnika, avtorja podobnih del, Verginija in Tutilija, omenja njegovo delo dvakrat, v obeh primerih s kančkom ironije. Več o delu ni znanega; verjetno pa po izidu Kvintilijanove Vzgoje govornika, s katero je ta zasenčil vse svoje sodobnike in si zagotovil prvo mesto tudi za dolgo vnaprej, ni bilo več popularno.
O nejasnih primerih v 8 knjigah
Delo je nastajalo v zadnjih letih Neronove vladavine in je bilo končano 10 let pred Naravoslovjem (Naravoslovje, Uvod, 28). Obravnavalo je dvoumne oz. nejasne primere, besede in besedne oblike, pri katerih je raba nihala, pri tem pa je izhajalo iz stoiške tradicije, znotraj katere je nastalo več del s tovrstno tematiko in običajnim naslovom Perì amphilologías. Domnevno naj bi se naslanjalo na Varonovo delo O latinskem jeziku in naj bi se ukvarjalo z vprašanjem analogije in anomalije v jeziku. Plinijevo nasprotovanje »sprevrženi pedanteriji gramatikov« (Naravoslovje 35, 13 perversa grammaticorum subtilitas) in nasprotovanje analogistu Remiju Palajmonu očitno kažeta, da je bil naklonjen anomalističnemu svobodnejšemu pogledu na jezik in njegovo strukturo.
(Povzeto po: Matej Hriberšek, PLINIJ STAREJŠI IN NJEGOVO NARAVOSLOVJE, revije FF Univerze v Ljubljani, ARSHUMANITAS)