Jezik
Plinijev jezik je srebrna latinščina. Pogost očitek na njegov račun je bil, češ da ga zaznamuje »boren jezik« (sermonis egestas), češ da gre za jezik znotraj jezika, za nekakšno podvrsto literarne latinščine. Raziskovalce jezika je presenečalo Plinijevo operiranje s pomeni besed, zlasti raba besed v specifičnih ali specializiranih pomenih, ki odstopajo od normalne rabe, poleg tega pa veliko izposojenk in prirejenih besed iz drugih jezikov (zlasti grščine, pa tudi keltščine, hispanščine idr.). S tem si je prislužil slabo oceno nekaterih jezikovnih kritikov, med katerimi izstopa Eduard Norden, ki je njegov slog s stilističnega vidika ovrednotil kot enega najslabših. Vendar pa je takšna ocena krivična in moderne raziskave njegovega jezika so povsem na novo ovrednotile tudi Plinijevo jezikovno vrednost. Jezik, ki ga je oblikoval Plinij v svojem Naravoslovju, je unikum, preplet podatkov, pripovedi in retorike, na čigar oblikovanje je vplivalo več elementov. V prvi vrsti so ga zaznamovale institucije, v katerih se je šolal ali v času svoje kariere deloval, torej njegova retorična izobrazba omenja, da mu je njegov stric zapustil 160 knjig, naslovljenih commentarii; večinoma je šlo za njegove zapiske in izpiske iz knjig; zanje mu je Larkij Licin ponudil 400.000 sestercijev.
Kot drugo je bil Plinij soočen z dejstvom, da latinščina za vsa področja, ki jih je obravnaval, ni imela ustreznega strokovnega besedišča; za nekatera področja je bila strokovna terminologija že bolj ali manj izdelana, na mnogih področjih pa se je srečal s podobnimi terminološki problemi, kot pred njim npr. Cicero, ko je v latinščino na novo presajal grško filozofsko in retorično terminologijo. Terminološke probleme je Plinij reševal na različne načine: s specializiranim (tehničnim) besednjakom (zlasti na področju naravoslovnih in tehničnih strok, mineralogije, rudarstva, metalurgije), z grškimi tujkami, z izposojenkami in tujkami iz drugih jezikov, s perifrazami ali rabo abstractum pro concreto, in z neologizmi.
Kot tretje pa je jezik zaznamovan s samim namenom dela, saj ga Plinij ni namenil zgolj izobražencem, ampak tudi ljudskim množicam. Zato ga kljub dejstvu, da se je v uvodu odpovedal digresijam, govorom, opisom čudežnih pojavov in dogodkov ipd., pogosto zanese in briše mejo med znanstvenim in neznanstvenim, vsakdanjim.
Čeprav je jezik večinoma strokovno suh, mestoma celo suhoparen, slog pa temu primerno abrupten, Plinij znanstveno in strokovno poročanje ali analizo pogosto dopolnjuje z osebnimi mnenji in ocenami, opisi, orisi, komentarji ali digresijami, s katerimi skuša bralca pritegniti; pogosto ga zanese celo v moraliziranje in prepričevanje. Takrat se je znašel v precepu med znanstvenim jezikom (znanstveno terminologijo) in knjižnim jezikom; v takšnih primerih sta se kratkost in zgoščenost, ki sta tipični lastnosti srebrne latinščine, zaradi prej omenjenih vplivov prepletli z retoričnimi prvinami, z retoričnim in poetičnim koloritom (miselnimi in besednimi figurami in igram.
(Povzeto po: Matej Hriberšek, PLINIJ STAREJŠI IN NJEGOVO NARAVOSLOVJE, revije FF Univerze v Ljubljani, ARSHUMANITAS)