Naravoslovje (Naturalis historia)
Plinij mlajši navaja naslov kot Naturae historiarum libri XXXVII; v vseh ostalih rokopisih najdemo naslov Naturalis historia.
Že sam naslov kaže na preplet grškega in rimskega. Je hibridna tvorba, nastala iz latinskega pridevnika naturalis »sodeč k naravi; zadevajoč naravo; povezan z naravo« in grškega samostalnika historía.
Slednjega prvič najdemo pri Herodotu v dveh pomenih 1. »preiskava«, »raziskovanje«; 2. »pisno poročilo« o dognanjih, »oris«, »poročilo«, »pripoved«, »zgodba«.
V pomenu »naravoslovje« najdemo besedo prvič pri Platonu v zvezi he perì phýseos historía (phýsis = narava, lat. Natura)
Naslov bi lahko prevedli »Raziskovanje narave«,
če prav se je uveljavil prevod »Naravoslovje«.
Plinij namen svojega dela pojasni v uvodu: »Téma je narava, to je življenje.« Posvetil ga je tedaj še princu, bodočemu cesarju Titu, a ne kot priročnik ali vademekum bodočemu cesarju, ampak – kot je razvidno iz uvoda – tudi ljudskim množicam, torej brez omejitev tako najnižjim kot najvišjim slojem. Posebej izpostavi kmete kot idealni stan, povezan z idilično preteklostjo, s časi, preden je v rimsko družbo vdrlo razkošje in sprožilo njen moralni zaton. Kmeti izzvenijo kot utelešenje Plinijevega ideala rimskih vrednot, ki združuje v sebi dvoje: preprostost (simplicitas) in vezanost na zemljo ter življenje, povezano z zemljo, torej naravo.
Naravoslovje strokovna literatura pogosto označuje kot »Encyclopedia Britannica antičnega sveta«, vendar kljub temu, da se Plinij v njem kaže kot izjemno marljiv zbiralec znanja in kot vsestranski pisec in da je delo preseglo vsa druga tovrstna enciklopedična dela antike, ga še zdaleč ne moremo enačiti z modernimi enciklopedijami, saj se po svoji organizaciji, taksonomiji in referenčnem obsegu močno razlikuje od njih.
Bistvena razlika je že ta, da gre za delo enega človeka in da nima abecednega vrstnega reda, ampak vključuje vrsto zelo obsežnih esejev s področja aplikativnih znanosti; vsebino zanje črpa iz že obstoječih virov, dopolnjuje pa jih s senzacionalizmom: z neverjetnimi zgodbami, pojavi, digresijami, etnografskimi in geografskimi ekskurzi ...
Skuša se distancirati od grškega pozitivizma in ustvariti nekaj novega, enkratnega, merodajnega. Plinij opisuje snovi, procese, pojave večinoma naravoslovnih znanosti (kemija, fizika, biologija ...) v okviru nivoja tedanje vednosti in tedanjega umevanja njihovih principov; njihovo ocenjevanje in vrednotenje s kriteriji moderne znanosti bi bilo sicer zanimivo, a ne upravičeno.
Vseeno je v delu opazna želja po celovitosti. Tako 2. knjigo že začne s pomenljivo besedo mundus »svet, vesolje, vesoljstvo, vsemirje«, ki ga v isti knjigi oriše v vsej njegovi celovitosti (združuje Platonove, Aristotelove in stoiške kozmološke teorije), nato pa prehaja na njegove manjše enote.
V nadaljevanju se poglobi ne le v dežele, ljudi in živali, ki naseljujejo svet, ampak tudi v samo zemljo (kamnine, minerale, rudnine), torej svet v vseh njegovih sestavnih delih. S tem Plinij vzpostavi povezavo med vsebino in (notranjo) strukturo dela. Razporeditev je torej »sistematična«, ne abecedna; delo sámo s svojo strukturo je odslikava vsebine, ki jo obravnava.
Vtis celovitosti ustvarja tudi z jezikovnimi sredstvi, zlasti z uporabo fraz, kot npr. non omittendum est ipd. »ne smemo izpustiti« (več kot 30 primerov), ut dictum est »kot je bilo povedano« (27 primerov), nec obliterari convenit »ne gre pozabiti« (36, 42), satis superque »več kot dovolj« (5, 16; 35, 151); te dajejo občutek vseobsegajoče narave dela.
Bistveni moment dela je tudi prikaz interakcije človeka in narave: kaj vse narava ponuja človeku in kako človek to, kar mu narava ponuja, izkorišča in se ji približuje.
Lep primer te interakcije so poglavja o umetnostni zgodovini v knjigah 34–36. Pomemben del Naravoslovja je tudi upoštevanje in vključevanje starorimskih vrednot. Obdobje, v katerem Plinij živi in deluje, je tudi čas, ko še vedno poteka intenzivna sinteza med grško-helenistično kulturo in tradicionalno rimsko kulturo. Pisci, kot npr. Varo, Celz, Vitruvij, Plinij idr., so k tej sintezi prispevali prenos oz. presaditev tradicionalnega grškega vedenja. Njihova dela so presek med znanjem klasične in helenistične Grčije ter staro rimsko tradicijo. Hkrati je Plinijev odnos do Grkov pogosto hladen, če ne že negativen. To je Plinijeva reakcija na aristokratski ideal lagodja, ki so ga ti podedovali od Grkov; v pohlepu, materializmu, ekstravaganci kot glavnih vzrokih za propad morale, je videl dediščino Grčije.
Plinij je izhajal iz stoicizma, ki je poudarjal čut za dolžnost; razkošje, ki ga je obdajalo, pa je za stoicizem pomenilo ne živeti v skladu z naravo, okrog katere je zasnoval svoje delo. Oklenitev stoiške filozofi je njegova reakcija na nravi in življenjski slog zgodnjega cesarskega obdobja; to se vedno znova potrjuje v njegovih digresijah o družbi. Njegov odziv na Grke in grško kulturo (očitki so pogosti: puhlost, praznost, pretiravanje, lahkovernost, zahrbtni učinek grške medicine in medicinske literature ...) je precej tipičen za njegov čas (1. stol. po Kr.), ko so avtorji iskali nekdanjo moralo.
V tem se skriva neka nenavadna Plinijeva dvojnost, če ne že kar dvoličnost; zanimivo je, da po eni strani tako odklonilno reagira na Grke, po drugi strani pa se kot znanstvenik tako močno opira na grške vire.
»... obširno delo, učeno in prav tako raznoliko kot narava sama«. S temi besedami Plinijevo največje delo Naravoslovje, ki je obenem tudi najobsežnejše ohranjeno prozno delo rimske antike, opisuje njegov nečak Plinij mlajši.
Obsega 37 knjig. Celotno 1. knjigo obsega indeks (vsebina, rimski in grški avtorji viri, statistika), preostalih 36 knjig pa se deli 2 dela: v I. delu, ki obsega knjige 2–19, je obravnavana narava kot taka, II. del (knjige 20–36) pa obravnava naravo v odnosu do ljudi, razne vidike njenega vpliva na življenje, delovanje in ustvarjanje ljudi (narava kot zdravilka in oskrbovalka z vsem potrebnim).
Ta dvodelna struktura (dihotomija) je edina simetrična delitev snovi v delu, za katerega je značilna progresija, ki deluje v smeri »od velikega k malemu«: od kozmosa (2. knjiga) do biserov (37. knjiga), od slona do zajca (8. knjiga), od rojstva do smrti (7. knjiga).
Dvojna pa je tudi dvojna vloga narave; ta je orisana kot stvaritelj in kot produkt.
Razdelitev: I. del: 2. knjiga: kozmologija in astronomija; 3.–6. knjiga: geografija (3. knjiga: zahodna in južna Evropa; 4. knjiga: vzhodna in severna Evropa; 5. knjiga: severna Afrika, zahodna Azija; 6. knjiga: vzhodna in južna Azija, južna Afrika); 7. knjiga: antropologija (biografski podatki in podrobnosti o rimskih državnikih in cesarjih); 8.–11. knjiga: zoologija (8. knjiga: kopenske živali; 9. knjiga: vodne živali; 10. knjiga: ptiči; 11. knjiga: žuželke); 12.–19. knjiga: botanika (12. in 13 knjiga: eksotično drevje (zlasti 13, 68–88 – o papirusu); 14. in 15. knjiga: sadno drevje (tudi vinogradništvo in sorte vinske trte); 16. knjiga: gozdna drevesa in splošna botanika; 17. knjiga: uporaba in gojenje dreves; 18. knjiga: poljedelstvo; 19. knjiga: vrtne rastline); II. del: 20.–27. knjiga: farmacija (zdravila, pridobivana iz rastlin); 28. knjiga: zdravila iz človeških snovi (k tem Plinij prišteva tudi jezik, ki mu pogojno pripisuje magično moč); 29.–32. knjiga: zdravila iz živalskih snovi (29. in 30. knjiga: zdravila iz kopenskih živali (tudi zgodovina antične medicine (29, 1–28) in zgodovina magije (30, 1–20)); 31. in 32. knjiga: zdravila iz vodnih živali; 33.–37. knjiga: rudna bogastva (knjige 33–36 – »knjige o umetnosti«: 33. in 34. knjiga: kovine; 35. in 36. knjiga: zemljine in kamni(ne) (tudi barve, zgodovina slikarstva (35, 15–28) in zgodovina obdelave marmorja); 37. knjiga: dragi kamni (tudi jantar in biseri)).
V uvodu Plinij navaja, da ne ubira poti, ki bi jih pisci že utrli, in tudi ne takšnih, po katerih bi si duh želel hoditi, in da se mora ukvarjati s temami, ki jih Grki zajamejo v termin »zaokrožena izobrazba« (enkýklios paideía). Ideje o enem delu, ki bi zajemalo vsa aktualna področja znanosti, torej Grki niso oz. naj ne bi poznali. Vsaj ne v takšni obliki, kot si jo je Plinij zamislil za svoje delo, ki je bolj rezultat zbiranja in povzemanja gradiva po drugih virih kot pa izvirno avtorsko delo, čeprav je avtor nedvomno vanj vnesel veliko lastnih dognanj in opažanj.
Raziskovalci so Plinija pogosto kritizirali zaradi (pretirane) zaupljivosti svojim virom; to so v prvi vrsti Aristotel, Teofrast, hipokratovci (popoln seznam navaja v 1. knjigi v indeksu), pogosto pa vključuje tudi podatke iz druge ali tretje roke. Sam se večkrat kritično distancira od svojih virov, vendar je pri tem pristranski, saj je vselej precej negativno naravnan do Grkov, kar je glede na dejstvo, da je grških piscev uporabil znatno več, sicer nenavadno, vendar v skladu z zgoraj omenjenim odnosom do grštva.
Izhajal je iz dveh tradicij:
a) grške, ki sega daleč nazaj, vse tja do Izokrata, ko prvič srečamo idejo »zaokrožene izobrazbe«. Pomemben člen v tej tradiciji je bil Platon, sledila pa sta mu Aristotel in Teofrast, očeta znanstvenega pristopa in oblikovalca znanstvene taksonomije. Tovrstna literatura se je razmahnila v helenizmu, ko se je zanimanje za znanje vse bolj širilo; področja znanosti so se vse bolj diferencirala, vednost se je vse bolj poglabljala, večalo se je zanimanje za aitiologijo, starinoslovje, leksikografi jo, pa tudi zbiranje eksotičnega in nenavadnega;
b) rimske, na čelu katere stoji Mark Porcij Kato s svojo enciklopedijo Napotila sinu (Praecepta ad filium) oz. Sinu Marku (Libri ad Marcum filium; vključevala je poljedeljstvo, medicino, morda tudi govorništvo, pravo, vojaške veščine) in delom O poljedelstvu (De agricultura). Sledita mu Varo s svojim delom Znanosti in umetnosti (Disciplinae) v 9 knjigah, Celz s svojo enciklopedijo Umetnosti (Artes; ohranilo se je samo 8 knjig o medicini) in Lukrecij s svojim prelitjem Epikurovega nauka v verze v delu O naravi sveta (De rerum natura); z njim si Plinij deli mnoge teme, ne pa tudi način obravnave.
Plinij v uvodu omenja, da Naravoslovje vključuje 20.000 dejstev, povzetih iz 2000 knjig 100 izbranih avtorjev. V indeksu vsebine in avtorjev, ki zajema celotno 1. knjigo, navaja 146 rimskih piscev in 327 (ne vedno direktno uporabljenih) grških piscev, ki jih je uporabil kot predlogo. Podatkov iz prve roke je razmeroma malo; večinoma gre za podatke, ki jih je pridobil v času vojaške službe v Germaniji ter kot prokurator v Hispaniji in (domnevno) Afriki. Za nekatere fenomene navaja, da jih je videl sam. Večina podatkov, uporabljenih v Naravoslovju, je povzetih iz sekundarnih virov, med katerimi so geografi , zgodovinarji, učenjaki, enciklopedisti, avtorji specializiranih razprav, vojaški poveljniki (poročila s terena in zapiski), upravitelji provinc, vitezi in druge uradne osebe. Veliko virov je neznanih oz. nedokazljivih.
(Povzeto po: Matej Hriberšek, PLINIJ STAREJŠI IN NJEGOVO NARAVOSLOVJE, revije FF Univerze v Ljubljani, ARSHUMANITAS)