Vpliv Naravoslovja
Naravoslovje, ki je preživelo zlom rimske države in državnih institucij, je bilo vse od svoje izdaje l. 77 (nekateri raziskovalci domnevajo, da je izšlo brez končne redakcije) zelo popularno in veliko uporabljano; pisci so Naravoslovje pogosto povzemali, ga citirali ali delali izvlečke iz njega.
Rimski geograf Solin je avtor dela z naslovom Zbirke spomina vrednih stvari (Collectanea rerum memorabilium), v katerem je orisal dežele ter predstavil zgodbe in čudesa, povezana s temi deželami. Delo ni avtorsko, ampak je večinoma kompilacija Plinijevega Naravoslovja (in delno Pomponija Mele). Po Solinu, čigar delo se je ohranilo po zaslugi bizantinskih, arabskih in judovskih virov, preko katerih se je preneslo na zahod, je Marbod, škof iz Rennesa (1035–1123) napisal svoje delo Knjiga o dragih kamnih.
Pisma poznoantičnega državnika, učenjaka, govornika in literata Kvinta Avrelija Simaha pričajo, da je ok. l. 370 poslal kopijo Naravoslovja Avzoniju (310–395, retor in pesnik iz Burdigale (zdaj Bordeaux)).
Rimski pisec in filozof Ambrozij Teodozij Makrobij (ok. 400), avtor del Saturnalije in Komentar k Ciceronovim Scipionovim sanjam, in njegov sodobnik Marcijan Kapela, avtor alegoričnega enciklopedičnega dela O svatbi Filologije in Merkurja, sta v svojih delih povzela Plinijevo kozmografsko predstavo o svetu in z njo močno zaznamovala srednjeveški pogled na svet in njegovo ureditev.
Izidor Seviljski (570–636) se je v svoji enciklopediji Etimologije ali Izvori (Origines), v kateri obravnava sedem svobodnih umetnosti ter vrsto drugih področij (zemljepis, pravo, medicino, naravoslovje, prehrano idr.), tesno naslanjal na Plinija, še zlasti na področju astronomije in meteorologije.
V srednjem veku so bile kot vir znanja zelo popularne enciklopedije. Med njimi velja posebej izpostaviti Vincenta iz Beauvaisa (1190–1264), avtorja dveh vplivnih del: a) enciklopedije Speculum naturale oz. Speculum maius v 32 knjigah, najobsežnejše enciklopedije vse do 18. stoletja, v kateri se je tesno naslanjal na grške in rimske učenjake, ter b) delo Speculum mundi v štirih delih (izšlo l. 1244), v katerem je orisal naravne pojave, pri tem pa se je opiral na Aristotela (O nebesu, Meteorologija), Seneko (Naravoslovna vprašanja), Plinijevo Naravoslovje, Izidorja in Williama iz Conchesa.
Bartholomew Angleški (ok. 1220–1240) je ob drugih virih za svojo enciklopedijo O lastnostih stvari (De proprietatibus rerum) v 19 knjigah, v kateri se je primarno osredotočil na teologijo in sveto pismo, pokril pa je tudi ostala področja vednosti, uporabljal tudi Plinija.
Leta 1262 je napisal svoje Naravoslovje Albert Veliki. Da se je Naravoslovje v srednjem veku ohranilo, gre zahvala tudi dejstvu, da so se številni podobni grški teksti in številna strokovna besedila izgubili. Tako je delo postalo osnovni priročnik in učbenik, še zlasti za področje astronomije, medicine in mineralogije. Bilo je del meniške kulture; vsi pomembnejši samostani (Monte Cassino, Reichenau, Corbie ...) so imeli vsaj eno kopijo, v samostanskih skriptorijih so ga redno prepisovali, bilo pa je tudi vir idej za ilustracije in iluminacije.
Ohranjenih je več kot 200 rokopisnih prepisov, od teh 130 v celoti, ki pa niso sistemizirani; ob tolikšni množici rokopisov vseh ni bilo mogoče postaviti v medsebojno razmerje, določiti njihovo morebitno povezanost in jih razvrstiti v tako imenovano stemma codicum »kodeksno deblo«, ki bi nas pripeljalo do najstarejšega, izvornega rokopisa.
Plinija so prebirali vsi humanisti: Petrarka, Boccaccio, Salutati, Niccolo de Niccoli idr., ki so se začeli zavedati pomanjkljivosti samega besedila Naravoslovja; preoddaja tako obsežnega besedila je namreč prinesla veliko tekstualnih napak. Petrarka se je pritoževal nad kodeksom Plinijevega Naravoslovja, kupljenim l. 1350 v Mantovi; spraševal se, kaj bi si Cicero, Livij, zlasti pa Plinij mislili ob tako pokvarjenem in barbarskem besedilu, zato je začel sam popravljati in izboljševati ter z opombami opremljati besedilo Naravoslovja. Bilo je ena prvih latinskih knjig, ki so izšle v natisnjeni obliki (Benetke 1469), vendar je bil tekst nepopoln, ker se je skozi rokopisno zgodovino v besedilo prikradlo veliko napak in popravkov. Veliko je bilo tudi poskusov izboljšav s strani prepisovalcev, ki pa niso imeli zadostnega strokovnega znanja o Pliniju samem in o področjih, s katerimi se ukvarja v svojem delu.
Te pomanjkljivosti, ki so se jih učenjaki in izdajatelji zavedali, so bile povod za prve znanstvene razprave o Pliniju. Prvo tovrstno delo je napisal oxfordski učenjak Robert Crichlade že l. 1141; v svojem izboru Defl oratio Historiae Naturalis Plinii Secundi v devetih knjigah je iz Naravoslovja izpustil tisto gradivo, ki ga je štel za nebistveno. Prvo znanstveno polemiko o tej tematiki je konec 15. stoletja sprožil italijanski zdravnik in humanist Niccolo Leoniceno (1428–1524), ki je Angelu Polizianu (1454–1494, renesančni pesnik in humanist) poslal svojo kritiko Ibn Sinā (Avicenna) in v njej pokritiziral Plinijevo zamenjavo nekaterih imen rastlin.
Poliziano je kritiko Avicene sprejel, kritiko Plinija pa zavrnil. Leoniceno je v odgovor na to zavrnitev l. 1492 napisal razpravo De Plinii et aliorum in medicina erroribus, v kateri je Plinija obtožil številnih napak in nedoslednosti. Na razpravo je odgovoril Hermolaus Barbarus, ki je v letih 1492–93 napisal razpravo Castigationes Plinianae, v kateri je trdil, da je popravil približno pet tisoč napak v besedilu. Celotna polemika, v katero se je vključilo več učenjakov, je bila objavljena l. 1905 v Ferrari pod naslovom De Plinii et plurium aliorum medicorum in medicina erroribus.
V srednjem veku je Naravoslovje kot znanstveni priročnik doživelo svoj vrhunec, preseglo in zasenčilo vse druge antične enciklopedije in si zagotovilo svoje mesto v zgodovini evropske književnosti. Njegova popularnost kot enciklopedije je začela upadati v obdobju razsvetljenstva; k temu je znatno pripomoglo obujeno zanimanje za grštvo in grško književnost v obdobju neohumanizma.
Devetnajsto stoletje je obdobje, ko je Plinij doživel najnižjo točko; pozornost filologov se je preusmerila na druge pisce. V drugi polovici 19. stoletja so izšle prve odmevnejše znanstvene izdaje. Ponovno rehabilitacijo je Plinij doživel l. 1921 z znamenito Dannemannovo monografi jo (Dannemann, 1921); Plinijevo Naravoslovje je znova postalo predmet zanimanja kot enkraten dokument svojega časa.
Druga prelomnica pa so bile mednarodne konference konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let (Como 1979, London 1980), ki so prinesle nov razmah preučevanja Plinija in njegovega opusa. Med temi je treba izpostaviti mednarodni kolokvij v Comu l. 1979, s katerim so zaznamovali 1900-letnico Plinijeve smrti. Plinij, ki je bil v očeh strokovne javnosti dolgo zgolj originalni vir curiosus (vedoželjnež) in kompilator informacij (kar ga je vedno postavljalo v drugi razred), je postal pomemben vir za raziskovalce antičnega sveta.
Raziskovanje zgodovine znanosti (in umetnosti) namreč še vedno ostaja svojevrstna niša za raziskave, za dokazovanje ali zavračanje trditev antičnih avtorjev. V zadnjih 25 letih se v raziskave aktivno vključuje tudi sodobna znanost, ki skuša eksperimentalno dokazovati ali ovreči ali tehnično verificirati dognanja in podatke antičnih strokovnih piscev. Zlasti aktivni sta dve instituciji: Royal Institution Centre for the History of Science and Technology in Tübinger Projektgruppe des Arbeitskreises Archäometrie.
(Povzeto po: Matej Hriberšek, PLINIJ STAREJŠI IN NJEGOVO NARAVOSLOVJE, revije FF Univerze v Ljubljani, ARSHUMANITAS)