Življenjepis
Gaj Plinij Sekund, ki mu je literarna zgodovina nadela vzdevek »starejši«, da ga ločujemo od njegovega istoimenskega nečaka, se je rodil za časa vladavine cesarja Tiberija konec leta 23 ali v začetku l. 24 po Kr.
Novum Comum je njegov rojstni kraj v Transpadanski Galiji (severna Italija). O njegovih starših ni poročil; nedvomno pa je izhajal iz bogate družine, ki je bila v domačem municipialnem okolju med vodilnimi. Takšen družinski status in finančno zaledje sta mu kot svobodno rojenemu odprla pot do viteškega stanu, ki je v Avgustovem času znova pridobil na pomenu; vitezi so bili ne le pomemben del vojaških enot, ampak so zasedali pomembna mesta tudi v upravi. V Rim, ki je takrat vse bolj postajal mesto ekstremov in zlasti razkoraka med bogataši in reveži, naj bi Plinij prišel v času cesarja Kaligule (vladal 37–41). Tu se je začel izobraževati na različnih področjih (zanimali so ga umetnost, filozofi ja, znanost in zlasti govorništvo) pod vodstvom Pomponija Sekunda. Pod njegovim mentorstvom se je temeljito poglabljal zlasti v retoriko, ki je pomembno vplivala na oblikovanje njegovega dostikrat kritiziranega sloga.
V času cesarja Klavdija so bili vpeljane t. i. »viteške enote«, v katerih so vitezi služili desetletni vojaški rok. V njihovih vrstah je Plinij začel svojo vojaško kariero v Germaniji (Germania superior) kot poveljnik kohorte (praefectus cohortis), napredoval je v čin vojaškega tribuna (tribunus militum), povzpel pa se je vse do poveljnika vojaškega krila (praefectus alae).
V Germaniji je sodeloval v treh obsežnejših operacijah. V času prvega triumvirata kot tribun pomagal Cezarju pri izglasovanju nekaterih zakonskih predlogov. Cesar Klavdij ga je za njegove vojaške uspehe nagradil s pravico do triumfa.
V času bivanja v Germaniji je začel tudi pisati; napisal je svoje najzgodnejše (neohranjeno) delo O uporabi kopja kot konjeniškega orožja (De iaculatione equestri liber unus) in začel je z orisom vojn med Rim ljani in Germani v delu Vojne z Germani (Bellorum Germaniae libri XX).
Glede na podatke, ki jih najdemo pri njem samem (Naravoslovje 33, 63; 36, 124; 2, 180; prim. tudi Plinij, Pisma 3, 5, 7) je bil l. 52 krajši čas znova v Rimu, nato pa se je vrnil v Germanijo.
Leta 59 se je vrnil v Rim z namenom, da bi se ukvarjal s pravom; vendar pa je obdobje vladavine cesarja Nerona, do katerega je bil Plinij zelo kritičen, preživel povsem umaknjen v ozadje; dobro je presodil razmere, nastale pod Neronovo oblastjo, in se tako izognil usodi številnih plemičev in vitezov, ki so postali žrtve njegove strahovlade bodisi kot udeleženci v zarotah ali pa brez slehernega vzroka zgolj zaradi Neronovih sumničenj ali osebnih kapric.
Po Neronovi smrti, je stopil na Vespazijanovo stran. Po njegovem prevzemu cesarske oblasti se je Plinijeva kariera začela ponovno vzpenjati: postal je Vespazijanov svetovalec in zaupnik Po končani vojaški službi so vitezi, ki so se posebej dokazali, navadno postali prokuratorji. Plinij je to funkcijo opravljal večkrat; potrditev za to najdemo že pri Svetoniju v njegovem delu Plinijev življenjepis, kjer navaja, da »je z največjo možno integriteto opravljal več izjemno uspešnih prokuratur«; o tem, koliko jih je dejansko bilo, med raziskovalci ni enotnega mnenja. Najbolj sprejeta je domneva o štirih prokuraturah:
Prokuratura v Tarakonski Hispaniji je edina, ki jo je moč datumsko dokazati. Kot cesarski finančni zastopnik, zadolžen za nadzor cesarskih prihodkov in odhodkov je Plinij v Hispaniji deloval v obdobju 72–74 po Kr., ko je bil upravitelj province Licinij Larcij.
Dokaze za njegovo navzočnost v Hispaniji najdemo pri Pliniju samem v Naravoslovju v nekaterih opisih, ki s svojo natančnostjo in živostjo dokazujejo, da Plinij uporabljenih podatkov ni dobil iz drugih virov, ampak sam osebno na terenu. To je razvidno predvsem iz njegovega opisa kopanja, pridobivanja in obdelave zlasti zlata in drugih kovin (Naravoslovje 3, 28; 33, 75).
Drugi dokaz je njegovo poznavanje besednjaka in terminologije rudarjev, ki so prihajali iz različnih področij in so se sporazumevali v nekakšnem hibridnem jeziku, mešanici hispanščine, grščine in latinščine.
Da je Hispaniji posvečal veliko pozornosti, pričajo tudi nekateri opisi rastlin in njihove predelave (npr. lanu idr.; 19, 10; 19, 26 in nasl.), živali (npr. muflona in zajca; 8, 217).
Tudi dokaze o prokuraturi v Afriki je moč najti pri Pliniju samem. Afrika je bila tako za Plinija kot tudi za pisce pred njim dežela čudes, nad katero so bili fascinirani vsi po vrsti. Severni Afriki je Plinij posvetil znaten del 5. knjige, južni Afriki pa znaten del 6. knjige. Nekateri njegovi opisi, poznavanje province v mnogih ozirih, kažejo, da je kraje v marsikaterem oziru tudi osebno poznal.
V primerjavi s prejšnjima dvema provincama je omemb Belgijske Galije sorazmerno malo (npr. 4, 105 – oris pokrajine; 36, 159 – pridobivanje selenita; 36, 164 in nasl. – opis brusov idr.). Opisov, ki bi se navezovali na civilno ali vojaško upravo province, ni.
Glede Plinijeve navzočnosti v Narbonski Galiji (današnja Provansa) ostajata dve domnevi. Po prvi naj bi bila Narbonska Galija zgolj postaja na poti v eno od njegovih postojank v Germaniji. Po drugi naj bi Plinij tu služboval kot prokurator. Domneva se opira zlasti na njegov oris dveh fenomenov, ki jima je bil (kot pove sam) osebno priča: prvi je padli meteorit, ki ga je videl na ozemlju Vokontijcev, drugi pa skupno ribarjenje človeka in delfina.
Omenja tudi pridobivanje bakra in njegovo predelavo.
Po službi v državni upravi naj bi domnevno postal praefectus vigilum (poveljnik redarjev oz. nočnih (požarnih) straž). Zagotovo pa je po l. 76 postal poveljnik ladjevja (praefectus classis) v Mizenu v Neapeljskem zalivu.
Mizenska flota ni sodelovala v vojaških operacijah v Sredozemskem morju, ampak je skrbela za transport in dobavo ter nadzorovala promet ob obali južne Italije. Plinij kot admiral te flote je skrbel za ladjedelništvo, popravila ladij, oskrbo s hrano in potrebščinami ter administracijo.
Tako je bilo vse do usodnega 24. avgusta 79, ko je izbruhnil Vezuv. Plinij je z ladjevjem hitel v Neapeljski zaliv na pomoč preživelim, med drugim svoji sestri in nečaku ter Pomponijanu, sinu svojega patrona Pomponija Sekunda, delno pa ga je gnala tudi njegova raziskovalna žilica.
Umrl je v vili Rektina pri Stabijah sredi reševalne akcije. Neposredno poročilo o njegovi smrti podaja njegov nečak Plinij mlajši v znamenitih pismih 6, 16 in 6, 20 v katerem je kot priča dogodka na prošnjo zgodovinarja Tacita opisal izbruh Vezuva in stričevo smrt.
Iz opisa je kljub dejstvu, da je bil Plinij mlajši očividec, vprašljiva njegova verodostojnost, saj ne gre za stvarno poročilo, ampak ga je podal v obliki literarizirane proze. Iz slikovitega in dramatičnega opisa kljub temu ni jasno, ali je Plinij umrl zaradi zadušitve, zastrupitve, astme, srčnega infarkta ali možganske kapi. Njegova smrt in dogodki, ki so ji botrovali, so bili in ostajajo predmet številnih razprav.
Ker je bil sam očitno neporočen, je sprejel pod svoje okrilje svojo ovdovelo sestro Plinijo in njenega sina Gaja Plinija Cecilija Sekunda (mlajšega), ki ga je v oporoki tudi posinovil. Nečak je življenje in delo svojega strica učenjaka predstavil v več pismih, od katerih je najbolj znano že omenjeno pismo Tacitu (Pisma 6, 16), ki orisuje njegove zadnje dejavnosti in smrt.
Na recepcijo Plinija pa je bolj kot to vplivalo pismo Bebiju Makru (Pisma 3, 5), v katerem predstavi njegov način življenja in dela ter kronološki katalog del. V njiju v literarizirajočih potezah pred bralcem zaživi idealizirana podoba Plinija kot neustrašnega in marljivega moža, od patriota do pedantnega znanstvenika. Njegov življenjepis je napisal tudi Svetonij (ohranjeni so nekateri odlomki), nekaj podatkov (domnevno avtobiografskih) pa podaja sam v Naravoslovju.
Ohranil se ni noben Plinijev kip ali slika iz rimskih časov, tudi v literaturi ni njegovega opisa. Obstajata le idealiziran dva metra visok kip iz 15. stoletja na fasadi katedrale v Comu (kipar Tomasso Rodari; Carey, 2003, 2) v družbi svojega nečaka (oba izstopata iz množice sicer krščanskih podob) in iluminacija v Harleyejem rokopisu (British Museum, Ms 2677), prav tako iz 15. stoletja.
(Povzeto po: Matej Hriberšek, PLINIJ STAREJŠI IN NJEGOVO NARAVOSLOVJE, revije FF Univerze v Ljubljani, ARSHUMANITAS)