Babičina kozmetika Mihaela Pichler Radanov

Potovanje v preteklost in prihodnost - Kitajska in Tibet

 

Kitajski lahko rečemo tudi »Naj dežela«. Vse na Kitajskem je »naj«. Najstarejša civilizacija, najdaljši zid, tretja največja država na svetu po površini, največ prebivalstva, najvišja gospodarska rast, najhitrejši vlaki… Skratka – dežela presežnikov.

​

Prvi stik s Kitajsko

Na Kitajskem nas vse očara. Kitajska pa je gromozanska. Obsežnost in raznolikost njene narave, narodov, običajev, kultur in dediščine je na prvi pogled zastrašujoča. Le s težavo izberemo najepše dele, ki jih je mogoče obiskati v kratkem času potovanja. Potrebovali bi več kot eno življenje, če bi želeli obiskati vse zanimivosti in lepote te dežele.
Prvi vtis v stiku s Kitajsko je kot da bi stopili v časovni stroj in izstopili v prihodnosti. Po pristanku na gromozanskem šanghajskem letališču sledi transfer do nekaj več kot 60 km oddaljenega mesta. Lahko bi izbrali starejši način in se zapeljali s podzemno železnico. To bi bilo sicer nekoliko ceneje, vendar bi trajalo 2 uri. Raje izberemo maglev – vlak, ki lebdi na močnem magnetnem polju in ga poganja moč magnetov – magnetna levitacija. In hitrost? Od letališča do centra mesta smo potrebovali 12 minut. Povprečna hitrost vlaka je 400 km/h, na posamičnih odsekih pa doseže tudi 480 km/h. Proga v dolžini 1500 km s takšnim vozilom je v testni fazi na razdalji med Šanghajem in Pekingom. S hitrimi vlaki, ki dosežejo le 270 km/h hitosti to potovanje traja 15 ur.  Z maglevom pa pot traja 4 ure. Znanstvena fantastika! 
Izstopimo v središču novega centra in vtis prihodnosti je še vedno prisoten. Nebotičniki se dvigujejo povsod okoli nas. Njihova arhitektura nas navduši. Futurizem, pozornost posvečena najmanjši podrobnosti, kot da bi tekmovali med seboj ne samo kateri bo višji, temveč tudi kateri bo lepši, bolj zanimiv, lepše osvetljen. Med njimi pa so široke avenije in lepo urejeni parki. Ponoči je vse razsvetljeno in okrašeno z milijoni lučk vseh barv. Lahko bi rekli, da je za naše nevajeno zahodnjaško oko rahlo kičasto, vendar je osupljivo in fascinantno. Ne moremo se upreti skušnjavi in se na enega od stolpov tudi povzpnemo. 

Imamo na izbiro dva stolpa, ki sta odprta za oglede, 500 m visoki televizijski stolp Vzhodni biser, ki je simbol pospešene modernizacije Kitajske in 420 m visoki stolp Jin Mao, zgrajen leta 1999, v katerem se nahaja tudi Šanghaj Grand Hyatt hotel z ogledno ploščadjo na 88. nadstropju, oziroma 348 m nad tlemi. Glede na to, da je 8 za Kitajce srečno število in več kot je osmic na kupu, boljše je, smo se vdali vraževernosti in se odločili za obisk slednjega in za 88. nadstropje. Pri vhodu v stolp se soočimo s Kitajsko danes. Urejene, hitro se premikajoče vrste pred dvigali. Občutki preveč natlačene konzerve sardin v dvigalih. In zvedavi pogledi najmanj za glavo nižjih domačinov, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Delimo nasmehe levo in desno, nekaterim izpolnimo željo, da se slikajo z nami. Kot belci, ki jih srečajo le redko smo za njih prava atrakcija. Na trenutke se nam je zdelo, da smo bolj zanimivi kot razgled s stolpa Jin Mao. »Želite fotografijo? Ni problem! 1€« No ja, šalo na stran, mi smo s svojo podjetnostjo amaterji v primerjavi z njimi. Ampak o tem nekoliko pozneje. Na vrhu stavbe, med premori za poziranje naključnim fotografom, lahko le strmimo v širjave mesta ki se razteza v nedogled. V neposredni bližini nas prevzame še en stolp, novejši in še višji, saj tukaj drugače ne more biti, ljubkovalno mu rečejo Likalnik… in tako vsakih par let zraste kakšen nov, še višji…in spremeni veduto tega mesta ─ »Flasha Gordona«.

Po spustu na trdna tla se odpravimo v bližnjo, le 20 min hoje oddaljeno domačijsko restavracijo, stisnjeno v četrti neprivlačnih dvonadstropnih stanovanjskih hiš. Hiše so resda bile zgrajene v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v razmahu najbolj ortodoksnega komunizma in kulturne revolucije, nismo pa mogli reči, da so nezanimive. Iz vsake so štrlele, kot tipalke neke čudne živali, številne zares dolge lesene palice. Ko smo se spraševali, kaj je to, je pojasnilo domišljiji vzelo krila. Preprosto, vendar za nas tudi nenavadno – to so bile palice za sušenje perila. Pri nas smo vajeni vrvi, navezanih vzdolž fasad. Tukaj pa imajo dolge kole, na katere natikajo oblačila skozi rokave in, ki jih po tem ni potrebno likati. Tako smo se ob razpravi o gospodinjskih navadah stlačili v majhno, le štiri mize veliko restavracijo, kjer nam je prijatelj Kitajec naročil njihove avtentične lokalne specialitete. Ko so pričeli hrano nositi na mizo, smo se začeli spogledovati in muzati. Juha iz ribje glave. Ampak samo iz glave. Spraševali smo se, kaj se je zgodilo s preostankom ribe. Juho kuhajo samo iz glave menda zato, da bo tisti, ki jo uživa, pametnejši, ker glava ribe pozitivno vpliva na možgane jedca. Spomnili smo se tistega vica o ribjih kosteh in fosforju. Ga poznate? Sledilo je nekaj rezancev z izjemno pekočimi omakami, ocvrtih koščkov kosti z malo mesa in žveplena jajca, za katere smo najprej mislili, da so neka vrsta želatine. Izkazalo se je, da so to v bistvu v žveplo vložena kuhana jajca. Po mesecu ali več beljak postane prozoren, rumenjak pa zelen. Okus? Raje ne vprašajte. Poleg riža je bila ena desetina hrane tudi užitna. No pivo pa je bilo odlično, mi pa zadovoljni, da se je naša velika pustolovščina pričela in sodeč po vtisih prvega dne je obetala več, kot smo si upali pričakovati.

 

Šanghaj

Naslednji dan smo nadaljevali časovno potovanje in se podali v preteklost. Obiskali smo šanghajski zgodovinski muzej, katerega stavba povzema obliko tradicionalne bronaste obredne posode. Muzej slovi po zbirki bronastih najdb, razstavi neolitske keramike in izdelkov iz žada ter po pregledni galeriji največjih umetnin kitajskega slikarstva. Ja, to je tako lepo povedano… v bistvu so razstavljeni artefakti dih jemajoči. Izdelki iz žada, keramika, porcelan, bron, pa izdelava ...  in, da ne govorim o tem, da ko nismo našli več besed za izražanje občudovanja nad umetelnostjo in natančnostjo izdelave, smo pogledali še datacijo… , ki pa je pogosto segala v predzgodovino…  vse tja do 11. in celo do 14. st.pr.n.š. Takrat si ne morete pomagati in se vprašate: Kaj so pri nas počeli takrat??? Ali so sploh že poznali ogenj? Ali so se ravnokar spustili z drevja? In tukaj - pa so takrat delali to!? Na koncu le še strmimo, odkimavamo z glavo in krilimo: Pa to ja ni mogoče! 

Presenečeni, osupli, navdušeni, impresionirani… Ja, takšni smo zapustili muzej in se podali na pot modernemu Šanghaju nasproti, ki je gospodarsko središče južne Kitajske. Sprehodili smo se po starem mestnem središču, še iz časov, ko je mesto bilo glavno trgovsko središče v Aziji. Nabrežje Bund krasi vrsta poslopij zgrajenih v kolonijalnem slogu na začetku 20. stoletja. Takrat je ta predel predstavljal središče koncesij in hkrati osrednji simbol naraščajoče moči evropskih velesil na Kitajskem. Tako je kot, da bi se sprehajali sredi kakšnega zahodnoevropskega mesta. Vse dokler vam pogled ne zaide čez reko. Z Bunda, ki je stari center moči, je najlepši razgled čez reko na futuristični del mesta, novi center moči in uspeha.

Vendar, kje je tukaj Kitajska, smo se spraševali. V muzeju toliko tega! Zunaj zidov muzeja pa le stara evropska arhitektura, ki je sicer za te kraje nenavadna in z druge strani reke moderna, če ne že postmoderna, mednarodna. Zato smo za konec tega dne in za pričetek spoznavanja tradicionalne kitajske arhitekture odkorakali v stari Šanghaj, ki je zgrajen popolnoma na novo, vendar po starih načrtih in v starem tradicionalnem slogu. Prevzel nas je vrvež pouličnih prodajalcev, trgovinic, založenih z vsem mogočim in obedovalnic, ki so ponujale eksotično hrano v stilu praženih, šele izvaljenih piščancev. Na vso srečo Kitajci jedo tudi za naš okus primerno hrano. Tako smo našli restavracijo, v kateri so stregli odlične, na pari kuhane cmoke, torteline, žlikrofe… Končno hrana, ki nam je bila všeč in ki nas je navduševala do konca naše poti po Kitajskem. 

Po obedu smo si zdravja in umirjenosti poiskali v bližnjih istoimenskih vrtovih Yu, ki so prvotno bili zasnovani kot zasebni vrtovi cesarskih dinastij Ming in Qing. V 400 letih svojega obstoja so dobili tradicionalno podobo južno kitajskih vrtov. Vrtovi na Kitajskem imajo dolgo tradicijo. Najprej so jih gradile cesarske družine, visoka aristokracija in menihi. Pozneje pa tudi bogati meščani. Za razliko od vrtov zahodne civilizacije, ki so mesta sproščanja, zabave in polna cvetočih rož, so vrtovi na Kitajskem tesno povezani s filozofijo budizma in pesništvom, iz katerih črpajo zamisli za oblikovanje pokrajine. Obvezni elementi Kitajskih vrtov so tudi skale, voda in mostovi. Nabor rastlin je dokaj omejen. Menjavajo se le skrbno izbrane vrste ─ vsaka ima ne le dekorativni temveč tudi globlji filozofski pomen. Borovec pomeni dolgoživost, bambus - trdoživost, cvet češnje in slive ponovno rojevanje novega iz starega, skale - obstojnost in trdnost, voda - spremenljivost, krap - miselnost in modrost… Večji vrtovi so razdeljeni z zidovi na manjše dele. Zidovi so perforirani z odprtinami, zakritimi z zastori različnih motivov, ki delno omogočajo pogled v sosednjo ograjeno krajino. Tako se med dvorišči vedno znova razkrivajo nove scene in prizori. Krajina vrta je včasih tudi posnetek naravne krajine, nad katero je bil navdušen kašen pesnik in jo je poveličeval v svojih stihih. Vsako dvorišče ima tudi svoj paviljon, namenjen počivanju in občudovanju prirejene scenografije vrta. Vsako dvorišče se uporablja za posamične izbrane dogodke in v izbranem letnem času, ko je njegova lepota največja: ko pada dež, ko cvetijo potonike, ko cveti glicinija, ko cveti španski bezeg, zimski vrt, jesenski vrt, vrt s cvetočimi češnjami, kamniti vrt, vrt s cvetočimi lokvanji, vrt s slapom in krapi Koi … Vse te scene ne ponujajo le estetski užitek temveč tudi, ali predvsem, miselni, ker spominjajo in so ustvarjene po filozofskem reku ali pesmi ter nas spodbujajo k premišljevanju in globljem dojemanju sveta. Smisel vrta je opazovalcu ponuditi čim več možnih zornih kotov na sceno. Zato so potke speljane tako, da omogočajo vedno nove razglede in pogled v vsak očarljiv kotiček. Za Kitajce je vrt vedno prizorišče, ki nam nekaj sporoča in nas napeljuje k razmišljanju. 
Cesarski vrt Yu je obkrožen z visokim obzidjem, na katerem je upodobljen zmaj, ki grize lasten rep, kar je simbol zaščitenega in varnega kraja. Cesarski družini je ponujal zdravje in umirjenost. Sedaj pa smo lahko navdušeni nad spreminjajočimi se podobami in razgledi, ki jih ponuja ta »svet zase« sredi urbanega okolja. 

Zvečer kar popadamo v postelje. Čez dan se je vse zdelo tako blizu. 20 minut hoje v eno smer, pol ure v drugo, pa še malo naprej, ogledi so si kar sledili in kilometri pod našimi nogami seštevali. Dolgo tuširanje za sprostitev, krepčilni spanec in pred nami  je že nov dan, poln dogodivščin.

 

Hangzhou

Do Hangzhoua, ki je zgodovinska prestolnica dinastije Južni Song, smo se zapeljali z »običajnim« kitajskim vlakom, ki je vozi povprečno le z 270 km/h. Prvi stik z železniško postajo pa je bil kulturni šok. Pred postajo sta se vili dve koloni. Ena za tiste, ki so kupovali karte za vlak. Teh namreč ni mogoče kupiti kadar koli. Na voljo so le en teden pred odhodom vlaka. In, če želite kupiti karto, morate biti takrat fizično prisotni na postaji, s katere nameravate potovati. Kitajci so nori na potovanja. Zdi se, kot da bi bila polovica populacije vedno na poti, in to z vlaki. Kompozicije štejejo več deset vagonov, strogo razdeljenih v razrede. Ko so prodani vsi sedeži in za daljše poti tudi ležišča, je na voljo še nekaj stojišč. Brez karte ni mogoče vstopiti na vlak. Zato se za našo uspešno izvedeno in natančno načrtovano in tempirano pot lahko zahvalimo tudi prijateljem, ki živijo na Kitajskem in, ki so poskrbeli, da so njihovi prijatelji in sorodniki njihovih prijateljev po celi Kitajski stali na železniških postajah v vrstah za naše karte ter nam jih na vse mogoče in nemogoče načine pravočasno dostavljali tako, da smo mi lahko potovali po predvidenem načrtu. Če ne bi imeli takšne logistične podpore, bi v vsakem mestu postanka morali bivati najmanj 7 dni kar bi bistveno podaljšalo našo pot oziroma bi morali prepoloviti seznam obiskanih mest.

Druga vrsta na železniški postaji je bila rezervirana za tiste, ki so že imeli kupljene karte za potovanje. Najprej je bilo potrebno prebiti se skozi prvo kontrolo pred poslopjem postaje, sledila je druga kontrola na vhodu v stavbo in potem še tretja neposredno po vstopu. Notranjost je bila bolj podobna letališču kot železniški postaji. Za odhod vsakega vlaka posebej je pripravljena velika čakalnica - terminal, v katero ne morete vstopiti brez še ene kontrole karte.  Vsak posamični terminal je velik kot nekoliko večja športna dvorana. Pet minut pred prihodom vlaka na postajo so varnostniki odprli ozek prehod ali dva in še zadnjič preverili karte potnikov preden so nas spustili na peron. Na peronu se potniki razvrstijo po določenem redu. Vsak vagon in vsak vhod so označeni na tleh tako, da se lahko glede na številko na svoji karti pravilno postavite v vrsto za vstop. Izkrcanje je potekalo nekaj trenutkov prej, ko se je reka več tisoč potnikov zlila po izhodnih poteh in tako dala prostor novim. Vratca za odhod na peron so odprta le za tiste, ki so na terminalu, in to zelo kratek čas. Če vas ni na terminalu, vas ni na vlaku in karte ne morete zamenjati za naslednji vlak. Potrebno je kupiti novo! 
Ninsko pokrajino smo opazovali naslednji dve uri, ko smo prevozili več kot 200 km razdalje do mesta Hangzhou. Izmenjavala so se gradbišča na stebre dvignjenih avtocest, novih naselji, med katerih so zajede ostankov riževih polj in starih porušenih hišk, konglomerati industrijskih poslopij…
Na postaji v Hangzhou nas je dočakala zmeda in prerivanje za taksi. Končno zapustimo pospešen utrip urbanega mesta in se podamo na sprehod okoli Zahodnega jezera. Čeprav leži v samem centru mesta, sta jezero in velik park okoli njega oaza miru in narave. Jutranje vzdušje je rahlo melanholično, vse se šele prebuja, sprehajalne poti so še prazne, srečamo le redke posameznike, ki počasi odpirajo trgovinice in čajnice… V tem počasnem ritmu pričnemo celodnevno hojo, ki se izkaže odlična za nabiranje kondicije.

Hodimo poleg starih pagod, templjev, paviljonov, čajnic in ob urejenih sprehajališčih, kjer so razstavljeni kipi modernih umetnikov. Na vsakem koraku nas spremlja sožitje novega in starega. Čudoviti mostovi in pod njimi strastni ribiči. Za ribolov, ki je tako priljubljen, je rezerviran le del obale, če ne bi bilo omejitve, bi s palicami zasedli celotno. Navdušijo nas pod drevesi parkirani motorji. Nekoč je bila Kitajska znana kot dežela koles. Danes so kolesa zamenjali motorji. Že prej smo opazili, da motoristi pri vožnji večinoma nosijo rokavice. Vendar smo šele zdaj dojeli vso iznajdljivost lokalnih obrtnikov. Rokavice so kar vgradili na motor in šele skozi rokavice pridete do komandnih ročic, ki so znotraj njih. Prebrisano! 
Ko ne zmoremo več, se ustavimo in pregrete noge kar potopimo v prijetno vodo jezera. Nismo edini. Okoli nas je gruča ljudi, ki so prišli poiskat kotiček za oddih in sprostitev. Nekateri berejo časopise na glas drugim, ki poslušajo, nekateri pojejo tradicionalne ljudske pesmi ob spremstvu glasbenikov. Pevci se dokaj hitro izmenjujejo, saj tekmujejo med seboj. Za uspešno izvedbo so bogato nagrajeni z aplavzom množice naključnih poslušalcev.

Nekateri pa spuščajo zmaje. Najprej smo začudeno gledali, kaj počnejo te gruče ljudi, ki nepremično strmijo v neko nevidno točko visoko na nebu. Posvetilo se nam je šele potem, ko smo zagledali nekoga s kolutom tenkega laksa v rokah. Zmaja – tisto majhno črno pikico, ki je bila tam nekje visoko, visoko, smo zagledali šele ob pomoči poznavalcev, ki so vedeli, kje opazovati. Polni vtisov in utrujeni smo se na postaji končno zrinili do vlaka za Šanghaj, za katerega smo imeli karte vendar brez rezerviranih sedežev. 

 

Suzhou

Sestavni del Kitajskega življenja je tudi vera. Šintoizem, taoizem, budizem… Vsi imajo svoje templje. V nekaterih so še vedno nastanjeni menihi in njihove šole delujejo tako, da opravljajo celodnevne obrede in molitve. Enega takšnih smo obiskali zadnji dan našega bivanja v Šanghaju. Ker smo imeli dovolj hoje od prejšnjega dne in so nas bolele noge, smo se odločili preživeti ure do odhoda v Templju Žadastih Bud. Koliko časa, se boste vprašali. Ja več ur smo kot v sanjah sedeli in opazovali utrip znotraj templja, ki je kot majhno mesto, saj je sestavljeno iz več dvorišč in svetišč. Vzneseno smo uživali v svetosti tega kraja. Bilo je enkratno spiritualno doživetje miru in sožitja. 

Po tem duhovnem premoru in počitku smo se podali v le pol ure vožnje z vlakom oddaljen Suzhou, ki je eden najstarejših krajev v delti Dolge reke. Mesto je bilo vse od izgradnje Dolgega kanala živahno obrtno in trgovsko središče južnega dela države. O tem pričajo mnoge hiše bogatih meščanov in njihovi prefinjeno oblikovani vrtovi, po katerih Suzhou slovi. Od 12. stoletja dalje je umetnost oblikovanja vrtov postala pomemben način umetniškega izražanja premožnega ter od dvornih političnih spletk oddaljenega meščanstva. Ogledali smo si nekaj teh vrtov in bili osupli nad njimi. Vsak je svet zase. Vsak je čudovit. Vsak je edinstven. V vsakem se je čas ustavil in v vsakem nam je čas letel. Če prav smo imeli obilico časa za oglede in uživanje, v vsakem bi lahko preživeli dneve. Vedno smo se le s težavo odločili zapustiti ogledovani vrt in odpraviti se naprej v naslednjega. Najprej smo se čudili, potem občudovali, na koncu smo se le smehljali in poskušali vpiti vase čim več vtisov in jih shraniti. Ne glede na to ali je vrt bil majhen ali velik smo uživali smo v vsakem ponujenem prizoru, odkritem kotičku in občutku. Neskončno smo uživali! 

 

Nanjing

Čeprav se nam je potepanje po vrtovih zdelo prekratko, je bilo potovanje potrebno nadaljevati. Tako smo se odpravili v staro mesto z bogato, a krvavo zgodovino, Nanjing. Nanjing je bil v času Mingove dinastije prestolnica. Danes je to moderno gospodarsko in univerzitetno središče, katerega utrip je nekoliko bolj umirjen, eleganten in lagoden za razliko od pospešenega utripa pristaniškega Šanghaja. Tudi Nanjing ima svoj park in jezero znotraj urbanega centra, ki ga domačini s pridom izkoriščajo za sprostitev. Na ta način niso potrebni izleti v naravo, ki je v tej ogromni deželi precej oddaljena od urbanih, gosto naseljenih območij. Tako je narava pripeljana v center mesta. Tisto nedeljo se je zdelo kot, da so vsi domačini znoreli za vodo in vožnjo z majhnimi čolnički. Veselo so se prevažali sem ter tja, veslali, poganjali pedaline, si privoščili piknik kar na čolničku, tisti manj srečni ali bolje rečeno, nekoliko pozni, so se morali zadovoljiti s sprehodi in posedanjem na lepo urejenih tratah in v gozdičkih ob obali.

V Nanjingu smo si, med drugim, ogledali tudi Xiaoling grobnice dinastije Ming. Kompleks leži v velikem gozdnem parku v bližini mestnega središča. To je obsežna struktura s pristopnimi potmi, ki so obdane s kamnitimi figuram in templji in vodijo k zaključni palači in grobnici. Prvi del poti tako imenovane svete ceste obkrožajo kamniti kipi sodobnih in mitoloških živali, postavljeni v čast Cesarju. Drugi del se nadaljuje mimo kamnitih uradnikov. Sledi prehod preko mostov, skozi nekaj slavnostnih vrat in templjev do končne vhodne palače v sveti del, ki se nahaja v z obzidjem ograjenem hribu, pod katerim je skrita grobnica. Vsaka vrata so imela svojo funkcijo in so predstavljala mejnike, do katerih so lahko stopali podložniki, odvisno od svojega položaja znotraj hierarhije. In kaj je to potovanje do vrat posvečenega kraja predstavljalo za nas? Še eno nadrealistično izkušnjo. Ponovno nismo mogli verjeti lastnim očem, da je to res, da je teh kamnitih figur toliko, da so tako natančno in umetelno izdelane, da so stavbe templjev tako veličastne, da se za vsako podrobnostjo skriva globlji pomen, da ima vse svojo zgodbo in svoj zakaj. Saj smo že obiskali grobnice v Dolini kraljev v Egiptu, pa v Mehiki in Peruju in tudi kakšen veličasten mavzolej zahodne civilizacije, vendar takšnega pa še nismo videli. 

 

Peking

Vtise smo obujali in strjevali na vlaku za Beijing – Peking , ki je razdaljo 1160 kilometrov prevozil v dobrih desetih urah. In potem so se na nas zgrnila čudesa in lepota Kitajske prestolnice. Ogledali smo si vse od Tian’anmena, Prepovedanega mesta, Cesarskega vrta, Zimske palače, Cesarskega notranjega in zunanjega mesta, Templja nebeškega miru, Letne palače in starega mesta s stolpi bobnov in zvonov.

Za vse našteto smo si privoščili precej časa. V miru smo se sprehodili, si privoščili čas za počitek, uživanje in občudovanje in povsod smo lahko le strmeli in se spraševali ali je to mogoče, da je vse tako lepo, tako čudovito, tako enkratno, tako barvito, tako skladno, tako prefinjeno, tako dih jemajoče. Med ogledi zgodovinskih znamenitostih smo se sprehajali po širokih avenijah elegantne in umirjene prestolnice, kjer stavbe ne silijo tako visoko v nebo kot v prej obiskanih mestih.
Nameščeni smo bili v ožjem delu središča, v zgodovinski četrti stanovanjskih kvadratastih pritličnih hiš, ki se odpirajo na notranja dvorišča, posvečena družinam, navzven pa tvorijo mrežo pravokotno se sekajočih in druga drugi podobnih uličic. Po dnevnem potepanju smo se vsak večer znova zgubljali po tej četrti. Imeli smo sicer znano vhodno točko – majhno ampak odlično restavracijo, prav primerno za pozne večerje in sproščujoče pivo. Vendar po tem se je pričela loterija, ki se je iz večera v večer končala enako. Tako, da smo redke mimoidoče vlekli za rokav in jim z zaskrbljenim izrazom na licih moleli pod nos listek z naslovom, napisan v kitajskih pismenkah in krilili z rokami. Prvo so nas začudeno gledali, potem so se nam smejali, na koncu pa so se usmilili in nas »za rokice« pripeljali do vhodnih vrat našega bivališča, ki je po nekem čudnem naključju bilo nekako za prvim ali drugim vogalom.
Biti v Pekingu in ne obiskati Velikega zidu, to seveda ne gre. Podučeni z izkušnjami prijateljice, ki je že bila v Pekingu in obiskala zid v organizaciji ene od lokalnih turističnih agencij, ki ponujajo takšne izlete in trajajo približno dve uri. To pomeni, da se v tem primeru pripeljete pod zid, povzpnete, naredite kakšno fotografijo, sprehodite 10 metrov in hitro spustite nazaj do izhodišča med množico stojnic, kjer vam v pol ure kolikor je še ostalo do povratka v mesto, poskušajo prodati spominke in vse ostalo - od igle do lokomotive. Zato smo se odločili, da se na zid zapeljemo sami in se zapeljemo do Zida z javnim prevozom ter ogledu posvetimo cel dan. Izkazalo se je, da je to bila odlična odločitev. Avtobusno postajo smo našli z lahkoto. Karta za avtobus je bila poceni, vožnja pa izjemno prijetna. Na zidu v bližini vstopne točke je seveda bil dren in temu primeren hrup, vendar glede na to, da smo imeli obilico časa, smo si privoščili dolg, zares dolg sprehod. Hodili smo čez vršace in doline, strme vzpetine, po od neštetih korakov zlizanih stolpnicah in skozi utrjene opazovalnice vse do mirnega in skoraj neobljudenega dela, kjer smo lahko občudovali to zgradbo, rojeno iz potrebe in ideje, ki je sicer razumljiva, vendar še danes noro drzna in ambiciozna, njena realizacija pa je fascinantna. Na vsakem griču smo vzklikali: saj to ni res, poglej še tam se veje, pa še tam naprej, saj to je noro… 

Tako kot v prej obiskanih mestih bi tudi v Pekingu, bi z lahkoto ostali ... in se še naprej pustili razvajati v restavracijah diplomatske četrti, kjer smo jedli in smo bili postreženi kot kralji. Vendar je pot klicala naprej in tako smo se odpravili na železniško postajo na vlak za Xian. Ko smo prispeli na postajo, smo začeli iskati našo številko vlaka in terminal za odhod. Številke pa ni bilo nikjer. Postavilo se je vprašanje, koga vprašati, zakaj ni številke na ekranu in kaj je narobe. Nihče od uradnikov na postaji ni govoril angleško, mi pa ne kitajsko. Na koncu smo le našli prijaznega policista, ki nas je razumel in nam nevednim razložil, da ima Peking več železniških postaj. Tole staro – zahodno, na kateri smo mi in na katero smo prispeli iz Nanjinga in - tudi novo – severno, s katere gre naš vlak za Xian. Nobenega problema ne bi bilo, če bi imeli na razpolago dovolj časa, vendar je bilo do odhoda vlaka le še pol ure. Stara - zahodna postaja pa je od nove - severne oddaljena več kot deset kilometrov. Panični smo stekli ven in se prerinili čez vrsto čakajočih za taksi ter z obupom na obrazih kazali karte za vlak milostnemu taksistu, ki je prepoznal našo stisko in nam velikodušno pomagal. Tresoči smo se nabasali v avto, ki je drvel preko vseh dovoljenih hitrostih po s prometno gnečo zapolnjenih šestpasovnicah. Pred gromozansko stavbo nove severne železniške postaje smo prišli le deset minut pred odhodom vlaka. Iz taksija smo izstopili na drugi strani več pasov široke avenije, ker ni bilo dovolj časa, da bi nas prijazen voznik pravočasno zapeljal po dovoznih poteh direktno pred vhod za odhode. V nuji smo pobrali prtljago in se podali na adrenalinski tek čez nadhode, v podhode, po stopnicah in tekočih trakovih, med gnečo in nič hudega slutečimi mirnimi potniki proti našem terminalu. Imeli smo srečo. Zadihani in utrujeni smo zadnji trenutek ujeli že odhajajočega sprevodnika, ki nas je le spustil na peron. Izčrpani od navala adrenalina in stresa, ki smo ga ravno preživeli, smo popadali na ležišča v kupeju. Odtrgal se nam je vzdih olajšanja: pa je le uspelo! Kaj vse bi se lahko zgodilo, če nam ne bi uspelo in grozljive scenarije smo premlevali še nekaj časa. Želje po podaljšanem bivanju v Pekingu so se nam skoraj uresničile. Vendar, sreča nam je bila  naklonjena in ujeli smo vlak ter potovali naprej.

 

Xian

V Xianu, tem starem cesarskem mestu, utrjenim z mogočnim obzidjem in centru province Shaanxi, nas je dočakal vrvež modernega mesta. Tukaj ni veličastnih stolpnic, vendar se tako kot povsod na Kitajskem vse naokrog nekaj gradi in prenavlja. Razlog, da smo se ustavili v Xianu ni v njegovi dolgi in bogati zgodovini, ne v njegovih impresivnih obzidjih, ne v središču mesta najlepše ohranjenih stolpih Bobnov in Zvonov, ki sta značilna za številna stara cesarska mesta, kjer so ob jutrih zvonili z zvonovi, ob večerih pa bobnali na bobne in tako oznanjali pričetek in konec dneva, ne v čudoviti 73 metrov visoki pagodi Divje gosi, ki je svoje ime dobila po zanimivi zgodbi svečenikov, ki jih je gos rešila pred pogubo in ne v kitajskem slogu zgrajeni mošeji. 

Če prav smo si vse od naštetega in še več ogledali, smo v Xian prišli in si ga bomo zapomnili po armadi glinenih vojščakov. Kliše, boste rekli. Morda!? Ampak svetovno znan in priznan in popolnoma »odtrgan«. Odkopani del kompleksa grobnice prvega kitajskega cesarja Qinshi Huangdija razkriva na treh najdiščih odkrite popolne bojne formacije različnih rodov vojske v glino žganih figur naravne velikosti. Vse skupaj več kot 7.000 vojščakov in več bojnih vozov s konji. Avtoritativen in bojevit cesar, ki je za časa svojega življenja pokoril in obvladoval več provinc in mest je svoj posmrtni mir zagotovil tako, da je svojo vojsko vzel s sabo v onostranstvo. Zakopana glinena vojska je izdelana po modelih živih vojakov. Tako je vsaka figura unikatna, vsak obraz je različen, vsaka uniforma je drugačna. Poglejte slike. Vse so si podobne in dokaj zgovorne, ampak občutkov se ne da opisati. To enostavno morate doživeti. Morate se nekaj časa sprehajati med njimi in šele takrat s težavo dojamete vso veličastnost tega podviga. Lahko le znova ponavljam že običajne besede: fascinantno, noro, »odtrgano«, ne videno… 

 

Tibet

Kot stari mački pri potovanju z železnico, vendar podučeni z neprijetno pekinško izkušnjo, smo se na železniško postajo na vlak za Lhaso odpravili dobro uro prej. V prijetni atmosferi in navdušeni nad obetajočim se štiriindvajseturnim potovanjem čez 5000 metrov visoke planote v Tibet, smo klepetali, vneto razpravljali in… pozabili na čas. Tako se je ponovno zgodilo, da smo skoraj zamudili vlak, tokrat sedeč na pravem terminalu. Šele ko se je čakalnica izpraznila in je okoli nas zavladala nenavadna tišina, nas je presunilo, da nekaj ni čisto v redu. Hitro smo pobrali vedno bolj težko prtljago in stekli na vlak. Udobno smo se namestili v kupe s posteljami in prilepili obraze za okenske šipe ter naslednji dan občudovali vedno višje ležečo, spreminjajočo se pokrajino. Na najvišje ležečih delih, ki smo jih dosegli enkrat čez noč, so v kabine dovajali dodaten kisik, prav tako je ob vsaki postelji bila na voljo maska s kisikom. Vse to zato ker se na takih višinah zrak zredči in je dihanje oteženo, pogosti so tudi glavoboli, posebej pri tako hitrih spremembah višine. Mi na srečo nismo imeli težav in naslednje jutro smo ponovno pritisnili obraze k oknu ter se »pasli« nad neskončno širjavo planote, na kateri so se pasle črede jakov. 

Enkrat zvečer smo prispeli v Lhaso, glavno mesto Tibeta, ki leži na 3.680 metrov nadmorske višine in mu pravijo tudi mesto sonca. Napotili smo se v lokalno turistično agencijo in se dogovorili za program in oglede v naslednjih dneh. Po Tibetu namreč ni mogoče ne potovati in ne ogledovati si znamenitosti brez spremstva lokalnega vodiča. Tako smo obiskali nepozabno palačo Potala, sedež Dalajlame, vrhovnega tibetanskega duhovnega in političnega voditelja, ki se je zaradi drugačnih prepričanj umaknil iz dežele leta 1959 in je od takrat v izgnanstvu. Potala je 13–nadstropna stavba s 1000 sobami in mnogimi svetinjami budizma, za Tibetance pa je simbol upanja, modrosti in moči. Spodnja prazna nadstropja so s posebnimi vertikalnimi jaški povezana med seboj tako, da zrak nenehno kroži in zato pravijo, da palača ni zgrajena na tleh, ampak da lebdi v zraku.

Podučili so nas o graditeljstvu v teh hladnih in negostoljubnih krajih in o načinih izolacije stavb z naravnimi materiali, ki omogočajo dokaj prijetno bivanje ob minimalnem ogrevanju. Sožitje človeka in narave je globoko ukoreninjeno. Spoštovanje in prilagajanje naravnim zakonitostim so nas spremljali na vsakem koraku. Navdihovalo nas je iskreno verovanje ter množica romarjev, ki so iz oddaljenih odročnih visokih gorskih vasi po kolenih, trebuhih in rokah primolili do templja Jokhang (Dazhao), ki hrani kip zlatega Bude, in ga prosili razsvetljenja in modrosti. Preko skoraj 5000 metrov visokega gorskega prelaza, okrašenega z neštetimi molilnimi zastavicami in ob obalah svetega jezera nepozabne turkizne barve, smo se odpeljali v Gyantse in si ogledali pagodo Kumbum in samostan Palkhor, kjer smo slišali menihe igrati na dolge rogove. Ti zvoki in glasba bogov bo za vedno vibrirala v naših telesih. Nadaljevali smo pot v 3.800 metrov visoko ležeči Shigatze in obiskali samostan Tashilhunpo, dom Panchen Lame, ki je bil zgrajen leta 1447. V njem je nekoč bivalo 4000 menihov, danes jih je ostalo samo še 600. V samostanu hranijo velikanski kip Bude, ki meri v višino skoraj 27 metrov. Namenoma sem tako površna v opisovanju. Edino tišina in ne izrekanje lahko opiše prevzetost nad doživetim. 

 

Lijiang

Navdušeni nad milino ljudi, pisanostjo arhitekture in skrajnostjo pejsažev smo se iz ptičje perspektive poslovili od gorskih očakov in se odpravili nazaj v nižje ležeče, južne, pokrajine Kitajske. Prispeli smo do vznožja nekaj več kot 7000 metrov visoke Snežne gore žadnega zmaja in mesta Lijiang, ki je uvrščen na UNESCO-vo listo zaščitene kulturne in naravne svetovne dediščine. To je staro, vendar popolnoma ohranjeno mesto. Mesto kot iz pravljice. Mesto iz sanj. Takšnega smo si vedno predstavljali, ko smo premišljevali, kakšna so nekoč bila mesta na Kitajskem. Niti v eni podrobnosti nas ni razočaralo. Utrip mesta, življenje, prebivalci, trgovinice, gostilne, vse je bilo tako kot, da bi se vrnili v zgodovino. Ta pravljična Kitajska je obujena v Lijiangu. Bilo je nepozabno zgubljati se po ozkih, s kamnom tlakovanih uličicah, prepredenih s skrivnostno šumečimi vodnimi kanali. Potikati se po bogati in z vsemi zakladi narave založeni tržnici. Barantati s trgovci za spominke, svilo, keramiko, porcelan, papir, čopiče, usnje, bisere, čaj…Grizljati na ulici hitro pražena vendar slastna in okusna iz različnega mesa pripravljena nabodala. Sproščeno srkati pijačo in opazovati gnečo in vrvež. To je Kitajska! 

 

Kunming

Čas je preganjal in morali smo se odpraviti naprej do Kunminga, glavnega mesta province Junan, ki slovi po prekrasni pokrajini in pestrosti etničnih manjšin. Utrujeni od naporne poti smo poiskali pomoč v masažnem centru. Vendar smo se zmotili. To ni bil navaden masažni center. Pred vhodom so imeli izobešene slike terapevtov, ki delajo v centru. Takšno početje se nam je zdelo nekoliko nenavadno, ampak, kdo bi vedel kakšni vse so lokalni običaji in navade. Besedila, zapisanega v kitajski pisavi in brez prevoda v angleščino nismo znali prebrati. Mirno smo zakorakali v recepcijo, kjer so nas sprejeli prijazni, v bele halje oblečeni uslužbenci. Z gestami, grimasami, mahanjem z rokami in trepljanju po ramah nam je nekako uspelo pokazati, da nas vse boli in da smo potrebni pomoči in masaže. Vsakega je pod roko vzel terapevt in nas odpeljal v zasebne sobe z masažno klopjo. Do tam nič nepričakovanega. Potem pa je sledila ura kitajske medicine. Vsak posebej je bil deležen drugačne obravnave, odvisno od bolezenskih znakov, ki jih je določil zdravnik, ki nas je pregledal in zdravil. Za nekatere je terapija bila premila, za nekatere ravno pravšnja, za nekatere pa pregroba. Dejstvo je, da smo po terapiji odkorakali zadovoljni in neozdravljivo zdrav. Ni nas pestila nobena mišična bolečina in preganjala kakšna zdravstvena tegoba.

Preganjala nas je le skrb kako bomo naslednji dan prišli do Kamnitega gozda. To je naravni fenomen v tipični kraški pokrajini, ki sta ga ustvarili erozija in voda pred milijoni leti in je uvrščen na UNESCO-v seznam zaščitene dediščine. Na 80 hektarih je nekaj kilometrov prekrasnih sprehajališč med koničastimi, nenavadno oblikovanimi apnenčastimi skulpturami. 

Direktor hotela, ki je edini govoril angleško, nam je prijazno pomagal in na listke v kitajskih pismenkah napisal navodila, ki smo jih po tem kazali taksistom in uradnikom na avtobusni postaji, od koder je peljal avtobus do 126 km oddaljenega okrožja Lunan, ki se ponaša s to znamenitostjo brez primere. Cel dan smo se sprehajali sem ter tja in občudovali ponekod divjo, ponekod prostrano in ponekod umetelno urejeno pokrajino. Kamniti gozd je na plan izvlekel v nas skrito otroškost tako, da smo se skrivali, zabavali, smejali, lovili sami s seboj in z drugimi po zavitih potkah kamnitega labirinta in skritih prehodih tega pravljičnega gozda.

 

Guilin

Naše potovanje se je počasi bližalo koncu in čakal nas je le še ogled najbolj južnih delov Kitajske. Po prihodu v Guilin, ki je znan univerzitetni center, smo si v deževnem vremenu ogledali mestne zanimivosti in se sprehodili po izjemno prijetnih in domačnih ulicah, kjer so nas zapeljale številne umetnostne galerije. Dolgo smo se upirali zaviti v kakšno, ko pa smo skušnjavi podlegli, smo iz galerije izstopili vsak s svojim skrbno zavitim zvitkom. Slika zdaj visi na steni in pogled na njo vsakič spomni na čudovite trenutke na Kitajskem. 

Južna Kitajska je dežela krasa. Res je, da je kras dobil ime po našem Krasu, kjer so te naravne pojave pričeli raziskovati, vendar kitajski kras vsebuje vse prvine in značilnosti, ki smo jih vajeni pri nas. Pa še kakšno več. Med obilico kraških jam, ki se nahajajo na tem območju smo si ogledali jamo Trsne piščali. Bili smo dovolj zgodnji tako, da smo se izognili dolgim vrstam čakajočih na vstop. V jamo spuščajo majhne skupine obiskovalcev spremljane z vodičem s precejšnjim časovnim razmikom tako, da lahko v relativno intimni atmosferi uživate v ponujeni predstavi. Predstavi?! Ja, res je bila predstava. Kapniki so osvetljeni v vseh barvah. Malo so modri, malo zeleni, malo rdeči – čisto po kitajsko. Ko so osvetljeni le z navadno lučjo, se zdi kot, da izgubijo čar. Če prav smo se na začetku, zmrdovali nad takim pisanim pristopom. V največji dvorani so nam privoščili kratek koncert in celo nekaj trenutkov tišine, da smo lahko prisluhnili kapljanju in curljanju vode - stvarnici tega podzemnega sveta. 

 

Yangshuo

Dan po tem smo se v deževju in megli podali na plovbo po reki Li. 

Med potjo so se kot v sanjah odpirali pogledi na razgibano hribovito pokrajino, ki je upodobljena tudi na enem od kitajskih bankovcev in je mnogokrat navdih slikarjem. Ob reki pa je življenje v živahnem tempu teklo naprej. Pristali smo v mestecu Yangshuo, za katerega lahko rečem, da je center te živahnosti obrečnega bivanja, saj slovi po pisani tržnici, na kateri najdete vse, kar potrebujete, in še več tistega, kar ne potrebujete. In eno in drugo se je, ne vem po kakšnem naključju, vedno znova znašlo v moji nakupovalni vrečki. Umetnost trgovanja je Kitajcem v krvi. Izdelki so pisani in hitro privlečejo pozornost. Barantanje je obvezno. Cilj je, da sta obe strani zadovoljni.

Toliko drobnih daril za prijatelje, sorodnike in znance nisem privlekla še z nobenega potovanja. Nabralo se jih je precej več kot jih običajno prinesem s kakšne poti. Drugače se ob odpiranju potvalke vedno sprašujem (vsaj za kakšno reč) kaj mi je bilo, da sem to kupila. Tokrat me takšni dvomi ob odpiranju potovalk niso preganjali, če prav je nakupljenih spominkov in drobnarij bilo veliko. Če prav sem se z vsemi moči upirala skušnjavi nakupovanja, se je ta vztrajno ponujala na vsakem koraku. In  število pridobljenih zakladov je bilo primerno velikosti te skušnjave.  
Bivati v teh krajih in si ne privoščiti ogleda ribolova s kormorani bi bil greh. Zato smo se, ko se je znočilo, pridružili organizirani skupini firbcev. Imeli smo kaj videti. Vsak ribič ima jato ptičev, katerim okoli vratu dokaj na tesno zavežejo vrvico, tako da ubogi kormoran lahko poje samo majhne ribice. Tiste velike pa mu ukrade ribič, ko ptiča potegne na čoln z dolgo zavito kljuko. Te ptiče domačini gojijo v dvoriščih kot kure, ali bolje rečeno gosi in race, če prav se obnašajo kot domači ljubljenčki (psi ali mačke pri nas). V vsakem primeru, ti kormorani so prave pojave. To je bilo še eno noro doživetje na tem fascinantnem potovanju.

Za konec smo predvideli uživaško dogodivščino. Vožnjo po reki Yulong z bambusovimi rafti in ogled okolice. Vode reke so tople in primerne za kopanje, pokrajina čudovita. Bambusovi rafti so majhni in udobni, le za dva potnika in za voznika, ki raft poganja z dolgo palico, podobno kot pri beneških gondolah. Edino kar nas je skrbelo, so bile slike, ki smo jih videli pri pripravi potovanja. Nepopisen dren. Splav poleg splava. Ampak - toko na srce - to je Kitajska, brez gneče ne gre. In odločili smo se za takšen »turističen« zaključek poti. Do začetnega pristanišča smo se podali bolj zgodaj. V mirnem zalivu je stala nepregledna množica splavov. Med njimi pa le dva veslača. A ja! Ali sem omenila, da je dežealo? Če prav smo bili sredi maja, je drobil čudovit, nežen, skoraj jesenski dež in pokrajino ovijal v mehke meglice. Sanjsko! Zaradi zgodnje ure in »slabega« vremena, smo bili, na našo srečo, edini na reki, saj se povprečni turisti odločajo za takšno splavarjenje le v soncu. Naša dva splava, nekaj gosi in kakšen domačin ob reki. Reka v kateri smo namakali noge je bila prijetno topla. Prisluškovali smo kapljicam dežja, ki so se odbijale od napete vodne gladine in uživali v miru in spokoju prijazne krajine. Velikanski šopi bambusa na rečnih bregovih so kukali iz megle in hribčki so bili zaviti v oblačke…. nadrealistično in impresionistično doživetje. 

Res ni čudno, da je ta krajina tako pogosto upodobljena na slikah. Pa ne samo na slikah. Pri obiskovanju vrtov smo pogosto opazili upodobljene pokrajine kar na kamnitih mizah, na katere so pokončno postavljene skala ali dve, nekaj vode in kakšna rastlinica. Pa smo mislili: »V redu. Pač. Bujna domišljija stvaritelja. Videti je dobro.« Potem so v vrtovih bile še čudovite skale, ki so jih vzeli iz narave in za dolgo časa spustili na dno rek in jezer ter pustili vodi, da naredi svoje. Takšne skale so v času izgradnje teh vrtov na trgu dosegale astronomske vrednosti. Eden od cesarjev je menda cesarstvo skoraj spravil na rob bankrota, kjer je preveč zapravil za skale, ko je oblikoval svoj vrt. Po tem, ko smo si ogledali Kamniti gozd in po obisku te pokrajine, nam je postalo jasno zakaj so upodobitve v vrtovih takšne. Saj so le posnetki narave. Prav tako nam je postalo jasno zakaj takšna fascinacija nad skalami. Saj smo fascinirani postali tudi sami.

 

Za slovo

In na samem koncu še ena dogodivščina, ki priča o učinkovitosti kitajske družbe. Do Šanghaja, od koder smo poleteli proti Evropi, smo se vrnili z vlakom. Na to 1620 kilometrov dolgo in 12 ur trajajočo pot smo se odpravili dovolj zgodaj, da ne bi ponovili izkušnje z našim zamujanjem. Vlaki na Kitajskem ne zamujajo. Vsi vlaki v celem letu naberejo največ do 5 minut zamude. Navajeni in že razvajeni s takšno točnostjo smo nejeverno spremljali dogodke na železniški postaji v Guilinu. Vlak je zamujal že skoraj eno uro. Zbali smo se, da smo ponovno naredili kakšno napako. Pa je nismo! Končno je vlak prispel na postajo in mi smo se vkrcali. Vendar namesto običajne hitrosti 270 km/h in neprekinjene vožnje se je vlak vsake toliko ustavljal in prav po polžje vlekel. Ni nam bilo jasno kaj je narobe. Vprašati nismo mogli nikogar, saj veste, jezikovna ovira. Zato smo poklicali naše prijatelje Kitajce po telefonu, oni so se  v kitajščini pogovrili s sprevodnikom in po tem še nam v angleščino prevedli povedano. Stanje je bilo naslednje. Nekje 800 km pred nami je zaradi poplav zdrsnil zemeljski plaz in iztiril vlak na progi, ki smo jo morali prevoziti tudi mi. Zaradi gorate in nedostopne pokrajine obvoz ni bil mogoč. Edina rešitev je bila, da uspešno odstranijo iztirjeni in delno v reko zdrsnjeni vlak, popravijo posledice plazu in naredijo progo prehodno. Pri nas tehnične službe in gradbinci potrebujejo več dni za takšen podvig. Saj je res,da smo želeli podaljšati svoje bivanje na Kitajskem. Ampak, zdaj! Joj! To pa ne. Med prihodom vlaka v Šanghaj in do odhoda mednarodnega poleta proti domu smo imeli na voljo le dve kratki uri, da se spravimo z železniške postaje do letališča. Kaj pa zdaj? Problemi, ki bi lahko nastali iz te zagate, so se kar vrstili pred očmi. Čista katastrofa. Do zdaj pa je vse teklo kot po maslu. Da se je moralo zgoditi prav zdaj. Takšna smola. In tako smo se vdajali obupu, ko je vlak nadaljeval pot proti mestu nesreče. Narediti nismo mogli ničesar. Vse probleme zaradi zamude na mednarodni polet bomo reševali, ko pridemo v Šanghaj. Lahko smo le čakali. In dočakali smo. V tem času, dokler je naš vlak dosegel mesto nesreče, so posledice nesreče že odpravili. Vlakovodja je nato pritisnil na plin in vlak je v Šanghaj prispel s tremi minutami zamude. Pozabili smo, da smo na Kitajskem. In na Kitajskem vlaki res ne zamujajo!