VRNITEV K NARAVI
Babica Miša me je že od malega uvajala v skrivnosti redne nege kože. Kako, kaj, zakaj, kdaj, s čim? Katera olja, zelišča, sadje, začimbe, kakšni čaji? Ko sem bila še majhna, me je babica učila skozi igro. Še zdaj se vidim široko odprtih ust in sijočih oči. In prej, ko je bila tudi ona mlada, jo je v ta svet uvedla njena mama. In tako se je to znanje prenašalo iz roda v rod, postalo je nekakšno družinsko izročilo. Takrat so bili kozmetični izdelki seveda drugačni kot danes. Kozmetika je bila narava in učili so se iz narave.
Pred kakšnimi petnajstimi leti, po babičini smrti, sem dobila v dediščino njeno beležnico z recepti. Ampak ne s kuharskimi. Ali pa! Saj gre tudi pri »mažah« za mešanje, kuhanje, začinjanje, natančno tehtanje in tudi preizkušanje novega. Malo po malo, nekoliko zaradi nostalgije, nekoliko zaradi radovednosti, sem preizkušala babičine recepte, se učila in ko sem se opogumila, tudi ustvarjala svoje mešanice olj za telo, kreme za obraz, grelne čaje, eterična olja za odpravljanje težav in sproščanje, maske za obraz in lase, sadne in zeliščne obkladke, masažne ploščice, kopalne pudinge, kopalne soli, solne in začimbne pilinge in seveda mila. Vse to mi je zapustila babica in vse to je prišlo, lahko rečem, v pravem času. Tiste bleščeče stekleničke iz trgovin so z leti izgubile lesk. Vsakdanjik je postal vse preveč stresen in agresiven, čas, ki sem ga posvečala obnovitvi, sproščanju in negi vse krajši, želja in potreba po vrnitvi k naravi in v naravo pa vse močnejša. Tako se je zgodilo, da sem vse pogosteje segala po babičini beležnici. Vse pogosteje mešala in kuhala, se zatekala k eteričnim oljem, čajem in doma narejenim »mažam«.
Izdelki narave so danes postali dragi. Za njihovo pridobivanje je potrebno veliko časa in ročnega dela. Tisto, kar je bilo nekoč vsakdanjik, je postalo redkost in s tem dragocenost. In zakaj naša kozmetika ne bi ponovno postala narava? Prav nobenih zadržkov ni. Saj se tako rekoč valja pred našimi nosovi. Je le korak stran. Korak, ki ga naredimo z vrnitvijo k naravi.
Pri tem ne smemo pozabiti dejstvo, da je koža naš največji organ. Tisto, kar nanesemo na kožo ali vanjo vtiramo, nima vpliv le na kožo samo, temveč prodre tudi v njene globlje plasti in potem še v globlje plasti našega telesa, v limfni in kapilarni sistem in s tem tudi v celotno telo. Zato je še kako pomembno, kaj bomo nanašali in vtirali v kožo, s čim jo bomo hranili in ohranjali njeno dobro kondicijo, vlago, prožnost, gladkost ter s čim jo bomo čistili.
Ko sem začela izdelovati svojo kozmetiko, me je kar potegnilo v ta čaroben dišeči svet. Danes si ne morem predstavljati, da ne bi mešala olja in začimb ter ustvarjala in preizkušala tudi nove recepte. Vsako milo, vsaka kopalna sol, piling ali olje za telo, ki ga izdelam, mi nudi večkratno zadovoljstvo. Najprej z željo, ki jo izraža moje telo in z vonji, ko prepoznam snovi, ki jih rabim. Potem kot navdih za ustvarjanje in nazadnje ko izdelek uporabim, z njegovimi učinki name.
Kakšne kakovosti bo naša doma narejena kozmetika, je odvisno od kakovosti uporabljenih sestavin. Boljša kot so uporabljena olja, boljši bo končni izdelek. Prav tako bomo njegov namen (zakaj želimo milo, kremo, piling, kopalno sol …) in uporabo (za kaj in kdaj) določili z izbiro sestavin (katero olje je dobro za kaj in s katerimi drugimi olji se dobro meša).
V knjigi Babičina kozmetika, ki je izšla pri založbi Modrijan konec leta 2013 sem zapisala nekaj babičinih in nekaj svojih receptov za mila, negovalna olja za obraz in telo, masažna olja, solne in začimbne pilinge ter kopalne soli. Na koncu knjige so na kratko zapisane tudi lastnosti posameznih olj, tako negovalnih kot eteričnih, ki jih navajam pri receptih. Brez dobrega poznavanja lastnosti olj in njihovih učinkov na telo bomo namreč težko pripravili pravo milo ali kremo za nas.*
*Iz knjige: Babičina kozmetika, Mihaela Pichler Radanov, Modrijan, Ljubljana 2013